DNS zapisi določajo, kam se usmeri obisk spletne strani, kateri strežnik sprejema elektronsko pošto ter katere dodatne informacije veljajo za posamezno domeno. Brez pravilno urejene DNS cone domena ne bi vedela, s katerim strežnikom, poštnim sistemom ali zunanjo storitvijo se mora povezati.
Zapisi zato predstavljajo pomemben del tehničnega ozadja vsake spletne strani, čeprav jih obiskovalci med običajno uporabo spleta ne vidijo. Posamezne vrste DNS zapisov imajo različne naloge, zato jih ne moremo poljubno zamenjevati med seboj. Zapis A povezuje domeno z naslovom IPv4, AAAA uporablja naslov IPv6, MX usmerja elektronsko pošto, CNAME povezuje eno ime z drugim imenom, TXT pa hrani besedilne informacije za preverjanje in varnost.
Zapis A poveže domeno z naslovom IPv4
Zapis A določa naslov IPv4 strežnika, na katerem se nahaja spletna stran ali druga spletna storitev. Namesto pomnjenja številčnega naslova v brskalnik vpišemo domeno, DNS sistem pa poišče ustrezen zapis A in obisk usmeri na pravi strežnik. Pri nastavitvi običajno določimo ime gostitelja, ciljni naslov IPv4 in čas hranjenja podatka v predpomnilniku.
Za glavno domeno se v nadzornih ploščah velikokrat uporablja znak @, poddomena pa dobi svoje ime, na primer trgovina ali blog. Če spletno stran preselimo na drug strežnik, moramo v zapisu A zamenjati stari naslov z novim. Napačen naslov obiskovalce usmeri na napačen strežnik, prazno stran ali opozorilo, zato po spremembi preverimo odziv domene in počakamo na osvežitev podatkov v omrežju.
Zapis AAAA uporablja novejši naslov IPv6
Zapis AAAA opravlja podobno nalogo kot zapis A, vendar domeno povezuje z naslovom IPv6. Ta oblika naslavljanja vsebuje daljši zapis iz številk in črk ter ponuja bistveno več razpoložljivih naslovov kot starejši IPv4. Strežnik mora imeti pravilno nastavljen IPv6, sicer dodajanje zapisa AAAA ne prinese koristi in povzroči težave pri delu obiskovalcev.
Kadar sta za isto domeno nastavljena zapisa A in AAAA, naprava izbere ustrezno pot glede na podporo omrežja. Spletna stran mora zato pravilno delovati prek obeh naslovov, ne samo prek enega.
Zapis MX usmerja elektronsko pošto
Zapis MX določa poštni strežnik, odgovoren za sprejem elektronskih sporočil za določeno domeno. Ko nekdo pošlje sporočilo na določen naslov, pošiljateljev sistem preveri zapise MX in poišče strežnik, kateremu mora predati pošto. V zapisu ni naveden naslov posameznega nabiralnika, temveč ime strežnika za celotno poštno storitev domene.
Pri več zapisih MX uporabljamo različne prednostne vrednosti, pri čemer nižja številka navadno pomeni prednostni strežnik. Rezervni strežnik prevzame pošto ob nedosegljivosti prvega, vendar mora biti za to pravilno pripravljen.
Zapis CNAME poveže eno ime domene z drugim
Zapis CNAME deluje kot vzdevek, saj določeno ime domene poveže z drugim domenskim imenom namesto neposredno s številčnim naslovom. Uporabimo ga denimo za poddomeno www, spletno aplikacijo, podporni portal ali storitev zunanjega ponudnika. Cilj zapisa mora biti ime, ne naslov IPv4 ali IPv6, zato njegova uporaba zahteva drugačen pristop kot pri zapisih A in AAAA.
Prednost zapisa CNAME se pokaže pri storitvah, kjer ponudnik sam spreminja ciljne naslove svojih strežnikov. Mi ohranimo povezavo z njegovim imenom, ponudnik pa upravlja nadaljnje usmerjanje brez našega posega v DNS cono.
Zapis TXT hrani podatke za preverjanje in zaščito
Zapis TXT omogoča vnos besedilne vrednosti, namenjene preverjanju lastništva, nastavitvam elektronske pošte in povezovanju domene z zunanjimi sistemi. Ponudniki spletnih orodij prek njega preverijo, ali imamo nadzor nad DNS cono. Vnesemo točno določeno besedilo, storitev ga poišče in po uspešni potrditvi omogoči uporabo analitike, iskalnih orodij, poštnega sistema ali druge funkcije.
Pomembno vlogo imajo tudi zapisi SPF, DKIM in DMARC, pri katerih se del nastavitev objavi prek vrste TXT. Ti podatki pomagajo poštnim strežnikom oceniti, kateri sistemi smejo pošiljati sporočila v imenu domene in kako naj obravnavajo neuspešna preverjanja. Besedilo moramo vnesti brez samovoljnih sprememb, odvečnih presledkov ali manjkajočih znakov, saj že majhna napaka prepreči pravilno preverjanje.