Kratica DNS izhaja iz angleške zloženke Domain Name System. Gre za sistem domenskih imen, katerega glavna naloga je pretvorba ljudem prijaznih domenskih imen v računalnikom prijaznejše IP naslove. DNS te informacije poišče v sistemu povezanih DNS strežnikov, ki na internetu tvorijo povsem svojo mrežo. Še preden se torej poglobimo v delovanje DNS strežnikov, moramo najprej spoznati, kako delujejo domene in IP naslovi.

Domene in IP naslovi

Domena je naslov spletne strani. Gre za zapis, ki je ljudem razumljiv in si ga zato tudi mnogo lažje zapomnimo. Če na primer želimo obiskati socialno omrežje Facebook, v spletni brskalnik enostavno vpišemo domeno facebook.com.

Potrebno pa je vedeti, da naš računalnik ne razume, kje se nahaja facebook.com. V ozadju, ki je uporabnikom spleta nevidno, internet in druga omrežja uporabljajo tako imenovane IP naslove. Ti so namreč zapisani v numerični obliki, ki je računalnikom in podobnim elektronskim napravam lažje razumljiva. Tako je denimo en izmed IP naslovov, ki ga uporablja Facebook, naslednji: 185.60.216.35. Če boste IP naslov »185.60.216.35« vpisali v spletni brskalnik, boste prav tako končali na spletni strani facebook.com.

CMD - nslookup

Drugi razlog, zakaj namesto IP naslovov uporabljamo domene, je v tem, da se lahko IP naslovi v času spreminjajo. Tudi v tem primeru DNS igra zelo pomembno vlogo, saj ves čas skrbi za pravilnost informacij. Tretji razlog za uporabo domen pa je v tem, da je z enim IP naslovom lahko povezanih več domen. Če bi vsi do spletnih strani dostopali prek IP naslovov, bi bila na enem naslovu lahko prisotna zgolj ena domena.

DNS si lahko predstavljamo kot telefonski imenik. Pri tej primerjavi bi telefonske številke bile IP naslovi, imena in priimki pa domene. Tako kot telefonski imenik torej tudi DNS poveže »prijazna« imena z »neprijaznimi« številkami.

DNS strežniki

Naloga DNS strežnikov je povezovanje domenskih imen s pripadajočimi IP naslovi. Ko v spletni brskalnik vpišemo domeno, naš računalnik »kontaktira« naš trenutni DNS strežnik in ga povpraša, kateri IP naslov je povezan z vpisano domeno. Nato se računalnik poveže s tem IP naslovom, v brskalniku pa se nam prikaže želena spletna stran.

DNS - sistem domenskih imen

DNS strežniki so nam običajno dodeljeni s strani ponudnika interneta (ISP – Internet Service Provider). Če uporabljamo usmerjevalnik (ang. Router), lahko računalnik le-tega uporabi kot DNS strežnik, ki nato zahteve pošilja naprej do DNS strežnikov ponudnika interneta.

Kot smo že omenili, DNS sistem tvori samostojno mrežo strežnikov. Če prvi DNS strežnik, kateremu pošljemo zahtevo, ne prepozna zahtevanega domenskega imena, poizvedbo pošlje drugemu strežniku. Proces poteka toliko časa, dokler ni vrnjen ustrezen IP naslov.

Da se DNS poizvedbe ne dogajajo vedno znova, ko na internetu želimo dostopati do posameznih spletnih strani, računalnik prejšnje DNS odzive shrani v predpomnilnik. Ko torej želimo obiskati spletno stran, ki smo jo pred kratkim že obiskali, se proces DNS poizvedbe preskoči. Rezultat tega je, da se nam spletna stran naloži nekoliko hitreje.

DNS elementi

Zaradi svoje zapletenosti in številnih elementov, ki so tako ali drugače povezani s sistemom domenskih imen, lahko DNS povzroča težave pri razumevanju. Ne le popolnim začetnikom, temveč tudi izkušenejšim IT tehnikom. Zato vam v nadaljevanju predstavljamo najpomembnejše DNS elemente.

Imenski strežnik (ang. Nameserver). Imenski strežnik usmeri domeno k podjetju, ki upravlja z njenimi DNS nastavitvami. V večini primerov gre za podjetje, pri katerem smo zakupili spletno gostovanje. Ko registriramo novo domeno, ji moramo zato najprej vpisati imenske strežnike (običajno primarnega in sekundarnega), da jo usmerimo na izbrani strežnik.

Imenski strežnik

DNS cona/območje (ang. DNS zone). Domenski prostor je razdeljen na območja oziroma cone. Vsa domenska imena so vključena v korensko (ang. root) območje, znotraj katerega so hierarhično porazdeljene manjše cone. DNS območje se torej nanaša na določen del ali administracijski prostor znotraj globalnega DNS sistema.

Datoteka DNS območja (ang. DNS zone file). Gre za datoteko, v kateri so shranjene vse DNS nastavitve posamezne domene. Datoteka je shranjena na imenskem strežniku podjetja, pri katerem imamo zakupljeno spletno gostovanje.

A zapis (ang. A record). S tako imenovanim A zapisom (A = Address) domeno usmerimo na želen IP naslov, torej na strežnik, na katerem gostuje naša domena. Enako lahko naredimo tudi s poddomeno. Poleg tega ima lahko ena domena več različnih A zapisov, s čimer zagotavljamo redundanco, ali pa ima več domen enak A zapis, kar pomeni, da se več domen pretvori v isti IP naslov. V tem primeru prek različnih domen dostopamo do iste spletne strani.

CNAME zapis (ang. CNAME record). Ko eno (pod)domeno želimo prezrcaliti v drugo, lahko uporabimo CNAME zapis (CNAME = Canonical Name). Če bi denimo imeli dokumente shranjene na docs.domena.com, do njih pa bi radi dostopali tudi prek naslova dokumenti.domena.com, bi si pri tem lahko pomagali s CNAME zapisom. Pri njem za razliko od A zapisa ne moremo uporabiti IP naslova, temveč le imenski strežnik.

MX zapis (ang. MX record). E-poštni strežniki pošiljajo in sprejemajo spletno pošto. MX zapisi (MX = Mail eXchange) določajo in prioritizirajo dohodne poštne strežnike, ki prejemajo e-poštna sporočila, poslana na domenski e-poštni naslov. Običajno MX zapisov ni potrebno spreminjati. To bi bilo denimo potrebno v primeru, ko bi spletna stran gostovala na enem strežniku, e-pošta pa bi bila shranjena na drugem.

Kako deluje sistem domenskih imen (DNS)?
4.6 (91.11%) 9 votes